Letošnji junij sem res močno čakal. Že samo dejstvo, da se junija konča šolsko leto pove vse. A tokratni junij je (bil) še nekaj toliko bolj posebnega. O prvem vrhuncu, maturantskem izletu (oz. bolje povedano o neumnostih maturantskega izleta) sem že poročal in posebej navdušen nad njim nisem bil. Zato je drugi, glasbeno-koncertni vrhunec prišel kot naročen. Dovolj ugank, govorim o koncertu skupine Bad Religion v Budimpešti 11. junija. Šlo je za moj prvi obisk koncerta v tujini, kar je že samo po sebi dalo dogodku poseben čar. Ko pa upoštevam še dejstvo, da so Bad Religion moja najljubša glasbena skupina zadnjih let pridemo do zaključka, da bi to moral biti takorekoč popoln večer. In res je bilo tako. A pojdimo lepo po vrsti.
Za koncert sem izvedel v začetku maja, ko sem povsem po naključju videl na myspace strani celjske skupine Multiball, da bodo igrali v Budimpešti kot predskupina Bad Religion, ter da organizirajo avtobusni prevoz za 50 ljudi. Slišalo se je izjemno vabljivo, a vseeno nisem niti pomislil, da bi se koncerta udeležil, vse dokler me ni nekaj dni kasneje nanj opomnil kolega Jure. Pirbližno istočasno pa sva se s sošolcem Nejcom začela meniti, da bi se udeležila festivala Nova Rock, ki je potekal med 13. in 15. junijem v Avstriji. Tudi tam so med drugim igrali Bad Religion, pa tudi mnoge druge meni priljubljene skupine (NoFX, Anti-Flag, Flogging Molly…). Postavljen sem bil pred eno večjih odločitev v svojem življenju. Kako sem se odločil že veste. Dejstvo je, da so samostojni koncerti le bolj vabljivi kot festivali. Atmosfera je veliko boljša, pa tudi glavni bend ima na voljo veliko več časa.
In tako sva se z Juretom v sredo, 11. junija zgodaj zjutraj odpravila iz Ljubljane z vlakom do Celja, od tam pa naprej z avtobusom v Budimpešto. O sami vožnji ne bi govoril, saj ni bistvenega pomena, lahko pa povem, da se je bilo zelo zabavno peljati v družbi 27 slovenskih punkrockerjev (velika večina je bilo Štajercev). 
Bednih šal ter alkohola ni manjkalo, a vseeno smo varno prispeli v Budimpešto. Najprej sicer v napačen okraj, a pustimo to. Ravno dovolj časa je še bilo za okrepčitev ter ogled prvega polčasa nogometne tekme, nato pa je bil čas za koncert…
Prvi bend, ki naj bi tisti večer nastopil v dvorani Petöfi Csarnok (dvorana je bila odlična, Slovenci spet lahko o čem podobnem le sanjamo), so bili domačini The P.F.L. Čeprav ponavadi vsako skupino, ki jo bom videl v živo temeljito preposlušam pred samim koncertom, si njih nisem. In tudi ne morem trditi, da mi je za to žal. 5-članska skupina me namreč ni prepričala ne z glasbo, ne z nastopom. Delovali so mi kot takšna skupina, katerih glavni poslušalski cilj so najstnice in bi njihovo glasbo pričakoval v kakšni ameriški najstniški komediji. No ja, morda vse skupaj le ni bilo tako zelo “pop”, temveč malo tudi “emo” (sploh ob pogledu na pevca se mi je v glavi pojavila ta beseda), a mislim da veliko nisem zgrešil. Fantom želim še veliko uspehov v prihodnosti, a mene med njihovimi poslušalci ne bo.
Druga predskupina so bili nihče drug kot ponos slovenskega punk-rocka (no ja, malo pretiravam) – Celjani Multiball. Njim se imam v prvi vrsti zahvaliti, da sem sploh obiskal koncert, zato sem se zelo veselil tudi njihovega nastopa ter se temu primerno prerinil povsem pred oder (pa tudi zato, da bi imel čim boljše mesto za Bad Religion). Pevcu se je že pred koncertom videlo, da je malo “pod gasom” in morda je bil tudi to razlog, da mu je že po nekaj sekundah “uspelo” pasti z odra. K sreči temu nihče ni posvečal kakšne pozornosti, tudi Gregor se je hitro pobral, tako da so nemoteno lahko začeli z nastopom. Odigrali so vse svoje največje hite kot so “Friday Night Anthem”, “Today or Tomorrow”, “When I’m Done”, “After You My Friend” ter tudi lepo število novih pesmi (jeseni namreč izide tudi nov album). Čeprav sem Multiballe videl že velikokrat, mi je bil tudi tokrat nastop zelo všeč. Nasploh smo bili med nastopom glasni le Slovenci, vsi ostali so jih gledali skoraj kot tele v nova vrata. Vseeno pa so po vsakem komadu poželi večji aplavz, tako da si upam trditi, da jim je ta nastop prinesel kar nekaj novih poslušalcev.
In nato… Nato je sledilo dolge pol ure pred nastopom zvezd večera. Dvorana se je v tem času napolnila do zadnjega kotička, mnogim se je videlo, da so pred koncertom kar krepko pogledali v kozarec, kar bi me ob kaki drugi priložnosti močno zmotilo. A takrat sem imel v glavi le še Bad Religion. Tako kot večina izmed 2500 ljudi v dvorani. Mnogi so se drli ves čas, ko je roadie uglaševal kitare (obstaja verjetnost, da so se drli zato, ker so mislili, da gre za Grega Hetsona, kitarista BR). Kakšnih 20 min do desetih pa se je začelo. Na oder so prikorakali Greg Hetson (kitara), Brooks Wackerman (bobni), Greg Graffin (vokal), Jay Bentley (bas) ter Brian Baker (kitara) in začeli so z pesmijo “21st Century (Digital Boy)”, eno večjih uspešnic skupine, ki sem jo sicer pričakoval bolj za konec koncerta. No ja, po pravici povedano mi je bilo povsem vseeno kakšen bo vrstni red pesmi, le da jih bo čim več. Samega vrstnega reda pesmi se ne spomnim, vem pa, da so odigrali “Come Join Us”, “Suffer”, “Fuck Armageddon… This Is Hell”, “Infected”, “Stranger Than Fiction”, “I Want To Conquer The World” ,”No Control”, “You”, “Social Suicide”, “Punk Rock Song”, “Generator”, “New Dark Ages” , “Heroes and Martyrs” ter še mnoge druge. Sledil je seveda še encore, ki so ga začeli z pol akustično, pol električno verzijo “Bored and Extremely Dangerous”, končali pa z “American Jesus” ter “Sorrow”. Čeprav je bil sam koncert precej dolg, je vseeno minil prehitro. Morda bi omenil le dejstvo, da je bil zvok vedno slabši. Že tako glasna kitara Briana Bakerja je postajala vedno glasnejša, medtem ko je šlo pri vokalu ravno obratno. Pevca Grega se je komajda kaj slišalo, kar me sicer med pesmimi niti ni tako zelo motilo, saj sem vse pesmi tako dobro poznal, da sem vokale kar nekako slišal v glavi. Nekoliko bolj me je motilo, da mi ni uspelo dovolj razločno slišati, kaj sta Greg ter Jay povedala med pesmimi. A to je tako ali tako postranskega pomena. Po koncertu se je dvorana kaj hitro spraznila, le kakšnih 50 najbolj gorečih navdušencev je čakalo v upanju, da bodo dobili avtogram (bojda naj bi se jih Greg Graffin nato usmilil ter podelil nekaj podpisov). Kako uro po koncertu smo nato odrinili iz Budimpešte nazaj v Slovenijo.
Kaj reči za konec? Koncert je bil vsekakor odličen, čeprav ni bil objektivno gledano nič posebnega. Zvok ni bil ravno na nivoju, pa tudi mnogi so se pritoževali nad mnogimi napakimi, ki so jih člani storili. A vse to me ni motilo. Kaj morem, pač sem videl svojo najljubšo skupino, legende punk-rock glasbe, ki so na sceni že 28 let(!), kar je bilo že samo po sebi dovolj. Škoda, da ni s skupino prišel tudi 3. kitarist Brett Gurewitz, a kolikor sem slišal nikoli ne hodi na turneje, sam ima preveč dela s svojo založbo Epitaph Records, na kateri seveda izdajajo albume tudi Bad Religion. V začetku mi je bilo malo žal, da se mi ni uspelo dokopati do avtograma, a glede na to, da sem od materialnih spominov že imel novo majico ter vstopnico, tisti glavni spomin pa je tako ali tako v glavi, oz. bolje rečeno v srcu, sem se hitro potolažil. Dodajam še povezavo do slik s koncerta na slovenskem punk-rock portalu Kanonfutru: LINK.
Do prihodnjega koncerta (oz. objave), adijo!
