Letošnji junij sem res močno čakal. Že samo dejstvo, da se junija konča šolsko leto pove vse. A tokratni junij je (bil) še nekaj toliko bolj posebnega. O prvem vrhuncu, maturantskem izletu (oz. bolje povedano o neumnostih maturantskega izleta) sem že poročal in posebej navdušen nad njim nisem bil. Zato je drugi, glasbeno-koncertni vrhunec prišel kot naročen. Dovolj ugank, govorim o koncertu skupine Bad Religion v Budimpešti 11. junija. Šlo je za moj prvi obisk koncerta v tujini, kar je že samo po sebi dalo dogodku poseben čar. Ko pa upoštevam še dejstvo, da so Bad Religion moja najljubša glasbena skupina zadnjih let pridemo do zaključka, da bi to moral biti takorekoč popoln večer. In res je bilo tako. A pojdimo lepo po vrsti.

Za koncert sem izvedel v začetku maja, ko sem povsem po naključju videl na myspace strani celjske skupine Multiball, da bodo igrali v Budimpešti kot predskupina Bad Religion, ter da organizirajo avtobusni prevoz za 50 ljudi. Slišalo se je izjemno vabljivo, a vseeno nisem niti pomislil, da bi se koncerta udeležil, vse dokler me ni nekaj dni kasneje nanj opomnil kolega Jure. Pirbližno istočasno pa sva se s sošolcem Nejcom začela meniti, da bi se udeležila festivala Nova Rock, ki je potekal med 13. in 15. junijem v Avstriji. Tudi tam so med drugim igrali Bad Religion, pa tudi mnoge druge meni priljubljene skupine (NoFX, Anti-Flag, Flogging Molly…). Postavljen sem bil pred eno večjih odločitev v svojem življenju. Kako sem se odločil že veste. Dejstvo je, da so samostojni koncerti le bolj vabljivi kot festivali. Atmosfera je veliko boljša, pa tudi glavni bend ima na voljo veliko več časa.

In tako sva se z Juretom v sredo, 11. junija zgodaj zjutraj odpravila iz Ljubljane z vlakom do Celja, od tam pa naprej z avtobusom v Budimpešto. O sami vožnji ne bi govoril, saj ni bistvenega pomena, lahko pa povem, da se je bilo zelo zabavno peljati v družbi 27 slovenskih punkrockerjev (velika večina je bilo Štajercev). Bednih šal ter alkohola ni manjkalo, a vseeno smo varno prispeli v Budimpešto. Najprej sicer v napačen okraj, a pustimo to. Ravno dovolj časa je še bilo za okrepčitev ter ogled prvega polčasa nogometne tekme, nato pa je bil čas za koncert…

Prvi bend, ki naj bi tisti večer nastopil v dvorani Petöfi Csarnok (dvorana je bila odlična, Slovenci spet lahko o čem podobnem le sanjamo), so bili domačini The P.F.L. Čeprav ponavadi vsako skupino, ki jo bom videl v živo temeljito preposlušam pred samim koncertom, si njih nisem. In tudi ne morem trditi, da mi je za to žal. 5-članska skupina me namreč ni prepričala ne z glasbo, ne z nastopom. Delovali so mi kot takšna skupina, katerih glavni poslušalski cilj so najstnice in bi njihovo glasbo pričakoval v kakšni ameriški najstniški komediji. No ja, morda vse skupaj le ni bilo tako zelo “pop”, temveč malo tudi “emo” (sploh ob pogledu na pevca se mi je v glavi pojavila ta beseda), a mislim da veliko nisem zgrešil. Fantom želim še veliko uspehov v prihodnosti, a mene med njihovimi poslušalci ne bo.

Druga predskupina so bili nihče drug kot ponos slovenskega punk-rocka (no ja, malo pretiravam) – Celjani Multiball. Njim se imam v prvi vrsti zahvaliti, da sem sploh obiskal koncert, zato sem se zelo veselil tudi njihovega nastopa ter se temu primerno prerinil povsem pred oder (pa tudi zato, da bi imel čim boljše mesto za Bad Religion). Pevcu se je že pred koncertom videlo, da je malo “pod gasom” in morda je bil tudi to razlog, da mu je že po nekaj sekundah “uspelo” pasti z odra. K sreči temu nihče ni posvečal kakšne pozornosti, tudi Gregor se je hitro pobral, tako da so nemoteno lahko začeli z nastopom. Odigrali so vse svoje največje hite kot so “Friday Night Anthem”, “Today or Tomorrow”, “When I’m Done”, “After You My Friend” ter tudi lepo število novih pesmi (jeseni namreč izide tudi nov album). Čeprav sem Multiballe videl že velikokrat, mi je bil tudi tokrat nastop zelo všeč. Nasploh smo bili med nastopom glasni le Slovenci, vsi ostali so jih gledali skoraj kot tele v nova vrata. Vseeno pa so po vsakem komadu poželi večji aplavz, tako da si upam trditi, da jim je ta nastop prinesel kar nekaj novih poslušalcev.

In nato… Nato je sledilo dolge pol ure pred nastopom zvezd večera. Dvorana se je v tem času napolnila do zadnjega kotička, mnogim se je videlo, da so pred koncertom kar krepko pogledali v kozarec, kar bi me ob kaki drugi priložnosti močno zmotilo. A takrat sem imel v glavi le še Bad Religion. Tako kot večina izmed 2500 ljudi v dvorani. Mnogi so se drli ves čas, ko je roadie uglaševal kitare (obstaja verjetnost, da so se drli zato, ker so mislili, da gre za Grega Hetsona, kitarista BR). Kakšnih 20 min do desetih pa se je začelo. Na oder so prikorakali Greg Hetson (kitara), Brooks Wackerman (bobni), Greg Graffin (vokal), Jay Bentley (bas) ter Brian Baker (kitara) in začeli so z pesmijo “21st Century (Digital Boy)”, eno večjih uspešnic skupine, ki sem jo sicer pričakoval bolj za konec koncerta. No ja, po pravici povedano mi je bilo povsem vseeno kakšen bo vrstni red pesmi, le da jih bo čim več. Samega vrstnega reda pesmi se ne spomnim, vem pa, da so odigrali “Come Join Us”, “Suffer”, “Fuck Armageddon… This Is Hell”, “Infected”, “Stranger Than Fiction”, “I Want To Conquer The World” ,”No Control”, “You”, “Social Suicide”, “Punk Rock Song”, “Generator”, “New Dark Ages” , “Heroes and Martyrs” ter še mnoge druge. Sledil je seveda še encore, ki so ga začeli z pol akustično, pol električno verzijo “Bored and Extremely Dangerous”, končali pa z “American Jesus” ter “Sorrow”. Čeprav je bil sam koncert precej dolg, je vseeno minil prehitro. Morda bi omenil le dejstvo, da je bil zvok vedno slabši. Že tako glasna kitara Briana Bakerja je postajala vedno glasnejša, medtem ko je šlo pri vokalu ravno obratno. Pevca Grega se je komajda kaj slišalo, kar me sicer med pesmimi niti ni tako zelo motilo, saj sem vse pesmi tako dobro poznal, da sem vokale kar nekako slišal v glavi. Nekoliko bolj me je motilo, da mi ni uspelo dovolj razločno slišati, kaj sta Greg ter Jay povedala med pesmimi. A to je tako ali tako postranskega pomena. Po koncertu se je dvorana kaj hitro spraznila, le kakšnih 50 najbolj gorečih navdušencev je čakalo v upanju, da bodo dobili avtogram (bojda naj bi se jih Greg Graffin nato usmilil ter podelil nekaj podpisov). Kako uro po koncertu smo nato odrinili iz Budimpešte nazaj v Slovenijo.

Kaj reči za konec? Koncert je bil vsekakor odličen, čeprav ni bil objektivno gledano nič posebnega. Zvok ni bil ravno na nivoju, pa tudi mnogi so se pritoževali nad mnogimi napakimi, ki so jih člani storili. A vse to me ni motilo. Kaj morem, pač sem videl svojo najljubšo skupino, legende punk-rock glasbe, ki so na sceni že 28 let(!), kar je bilo že samo po sebi dovolj. Škoda, da ni s skupino prišel tudi 3. kitarist Brett Gurewitz, a kolikor sem slišal nikoli ne hodi na turneje, sam ima preveč dela s svojo založbo Epitaph Records, na kateri seveda izdajajo albume tudi Bad Religion. V začetku mi je bilo malo žal, da se mi ni uspelo dokopati do avtograma, a glede na to, da sem od materialnih spominov že imel novo majico ter vstopnico, tisti glavni spomin pa je tako ali tako v glavi, oz. bolje rečeno v srcu, sem se hitro potolažil. Dodajam še povezavo do slik s koncerta na slovenskem punk-rock portalu Kanonfutru: LINK.

Do prihodnjega koncerta (oz. objave), adijo!

Moja prva (nasploh pa druga) objava na tem blogu po več kot pol leta… Ni kaj, priden pisec sem. Saj bi za izgovor navedel veliko dela v šoli in doma ipd., a vem da ga tako ali tako nihče ne bi kupil. Pač, ni se mi dalo, oz. nisem imel nič pametnega (ne trdim, da je tudi ta objava pametna) za napisat. Zdaj pa sem naletel na “problem”, ki očitno pesti le mene, tako da bom najlaže to spravil iz sebe na blogu (če odmislim vse enostranske “pogovore” s psom).

Včeraj smo se vrnili z maturanca. Bili smo 7 dni v Italiji – Neapelj in Sicilija. Solidno organiziran izlet (no ja, z lahkoto bi povedal kaj krepkega o dejstvu, da smo preživeli 37% časa na avtobusu, pa ne bom (morda kdaj drugič)) na katerem smo videli praktično vse znamenitosti ob poti (Pompeji, Vezuv, Palermo, Etna, Sirakuze…), se tudi malo naplavali v mrzlem in valovitem Jonskem morju ter uživali v odlični italijanski kuhinji. A kot verjetno veste, je maturantski izlet za večino tudi izjemna priložnost za preizkušanje raznih substanc, predvsem pa seveda za popivanje. Prav to naj bi bila že neke vrste tradicija. Brez alkohola na maturancu očitno ne gre. :/

In to me je zelo razjezilo, upam si celo trditi, da mi je pokvarilo izlet. Sam namreč ne pijem (no ja, kakšno pivo v hudi vročini oz. kozarec vina po dobrem kosilu kdaj pa kdaj že pašeta, to je pa tudi vse) in me zato zelo moti navzočnost pijanih ljudi. Imel sem to nesrečo, da sem pristal v sobi z dvema sošolcema, ki sta se praktično usak večer vrnila v sobo pod vplivom alkohola in zganjala svoje norčije ter mi (ter še tretjemu cimru, ki prav tako ni pil) s tem ne pustila spati. Nekateri so imeli še večje probleme, saj so morali pijancem pomagati, da so sploh prišli v sobo ter se spravili spat, neki sošolki pa so morali celo preprečiti, da se ni “nataknila na vse kar leze in gre”. Če dodamo še grozen vonj ter kričanje, ki je prihajalo s hodnika ter drugih sob, so bili večeri precej obupni ter noči neprespane. Nato pa se je še cele dneve razpredalo o norčijah, ki jih je kdo uganjal prejšnjo noč. Čeprav lahko zase trdim, da sem šaljivec ter se rad nasmejem, so se mi pripovedi o njihovih šalah zdele naravnost primitivne. A smejali so se jim vsi, tisti ki so bili sami prejšnjo noč “naliti” ter tudi tisti, ki niso bili. Najbolj pa so me razjezila vprašanja, zakaj sem ves izlet rahlo odmaknjen in ne tako živahen kot ponavadi. Nimam “opravičila”. S pijanimi ljudmi se pač ne morem kosati v zabavnosti. Če ne drugega me je potolažilo to, da sem nekaj ljudi prijetno presenetil s tem, ker nisem pil.

Glavno od vprašanj, ki se mi porajajo po glavi zadnje dni je seveda, kaj je sploh poanta pitja na maturancu. Dobro, za ljudi ki to počnejo redno vsak petek, me to sploh ne čudi. A zakaj izkoristijo ta izlet za pitje tudi nekateri, ki jih nikoli prej živa duša ni videla v bližini kapljice alkohola? Ničkolikokrat smo že šli skupaj za 1 teden na morje in smo cel teden zvozili maksimalno z dvema pivoma (vsi skupaj). Zdaj pa so bili prav nekateri od teh ljudi glavni pobudniki pitja. In na koncu tudi najbolj ponosni nase, da so to storili. Sam vidim maturanca kot nek edinstven izlet, ki bi moral ostati nepozaben v pozitivnem smislu. A očitno se prav tu motim in leži ta njegova nepozabnost v alkoholu. Da ne omenjam, da je bilo porabljenega blizu 200 evrov za pijačo. Mar bi dali ta denar v dobrodelne namene. Na koncu pa nam je animator povedal, da smo bili najbolj priden razred, s katerimi je imel priložnost iti na maturanca. Sploh nočem vedeti, kako huje je še lahko. Vsega tega s maturancem in pijanostjo pač ne razumem. Je to morda nekakšen upor proti sistemu? Upor proti staršem? Šoli? Obred, s katerim človek pokaže, da ni več najstnik temveč odrasla oseba? Oz. če popravim, obred s katerim človek najbolj dokaže, kako nezrel je ter kaj vse bi storil, da bi bil “kul”?

Zdaj sem verjetno pustil tak občutek, kot da je bil to grozen izlet. Sploh ne, bilo je super (lahko bi bilo seveda bolje). Bom objavil še bolj geografsko recenzijo, le da se dokopljem do kakšnih slik ter nove volje za pisanje.

No, tako. Pa sem si še jaz ustvaril blog. Povsem iz ljubega dolgčasa, pa tudi tu bom najlaže ljudem “najedal” z vsemi neznanimi bendi, katere poslušam in svojimi preprostimi, hedonističnimi pogledi na svet. Predvsem prvo. Morda tudi kaj o športu in informacijskih tehnologijah, poskušal pa se bom izogniti politiki ter raznim družbenim kritikam. Po pravici povedano mi za slednje res “dol visi”.

Blog bo pisan v slovenščini, ki jo, roko na srce, malce zanemarjamo. Saj ne, da me to kaj posebej moti, a ob vseh stvareh, ki jih počnem z uporabo angleščine, naj bo vsaj blog slovenski. Tako ali tako ga verjetno nihče ne bo bral.

Vsi posamezniki, katere bo naključje kdaj pripeljajo sem, upam, da boste morda le izvedeli kaj zanimivega. Pa pustite kakšen komentar.